V družbi drugih se bolje počutimo ... in več naredimo
Človek najboljše funkcionira in se najboljše počuti, če je vključen v družbo. Takrat izpolnjuje svoje osnovne psihološke potrebe.
In vedno skozi zgodovino in tudi sedaj so obstajala dela, kje so se ljudje med delom skupaj tudi družili. Skoraj vsa dela na kmetiji so bila v ekipah, v skupinah. Če ne drugače, so ročna dela delali skupaj ob isti peči in zraven peli. Prvi poklici so bili vedno povezani z neko močno kulturo in veščinami – rudarji, flosarji, kar lahko sedaj pogosto doživimo samo še kot turistično atrakcijo in ne več kot delo, ki bi nam na mizo prineslo kruh oziroma, da bi z njim lahko zaslužili za življenjske stroške …
S prihodom strojev in industrijske revolucije je človek postajal vedno manj pomemben v delovnem procesu oziroma manj pomemben strošek. Dolga desetletja, če ne stoletje, se je investiralo v stroje, v tehnologijo in ne v razvoj znanja in veščin človeka. To je sicer prineslo veliko materialne blaginje, materialnega razvoja … ob tem pa so izginjale mnoge veščine in znanja, ki pa jih mogoče ne potrebujemo samo za to, da nam zapolnjevale čas in nam delale veselje, ampak tudi, da smo bolj odporni kot skupnost, kot vrsta in da znamo zaradi tega preživeti tudi v spremenjenih okoliščinah.
Delo je bilo vedno nekaj, kar je lahko fizično težko, psihično pa sproščujoče in izpopopolnjujoče.
Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb pa smo preko več desetletij spravili na neke številke – na plačo, na finančno pomoč, dodatke in s tem tudi preživetje pogosto samo na materialni del.
Z merjenjem zaposlenih, nezaposlenih in številom delovnih mest, smo v družbi nehote ustvarili neke vrste “človeški odpadek” (human waste).
Vsi ljudje niso vključeni v ustvarjanje sobivanja, v skupnost – vsaj ne tako, da bi lahko po svojih močeh prispevali k tej skupnosti.
Ni vse tako črno.
Vemo, da je kultura hrana za človekovo dušo. Vemo, da so ročna dela tudi terapija. Vemo, da se v družbi bolje počutimo in da nam prijatelji pomagajo prebroditi stisko.
Vemo pa tudi, da se človek, ki vidi rezultate svojega dela, ob tem dobro počuti. Torej se pojavi očitno vprašanje: kaj so tiste osnovne psihološke potrebe, ki jih vključenost v delo izboljšuje?
Vključujoča družba je tista, ki prinaša tudi drugačen gospodarski razvoj, drugačno državo, drugačno skupnost.
In na tem področju se dogaja zelo veliko raziskav, strokovnih razlag, razmislekov, kaj in kako v prihodnje. Kakšne so spremembe po meri človeka, ki jih v Etri skupnosti podpiramo, raziskujemo in razvijamo?
Z inštitutom Geri sodelujemo že 3 leta do 4 leta v sklopu projekta socialne aktivacije – programa, ki delno odgovarja na te izzive. Skupaj smo ustvarili kar nekaj Krožnih zgodb.
V rubriki Dobro z dobrim na LJubljana TV smo se o tem pogovarjali tudi z dr. Barbaro Grintal.
Programa socialna aktivacija po celo Sloveniji gradi različne pristope, kako opolnomočiti posameznika, da se zna bolj vključiti v družbo in poskrbeti po svojih močeh za sebe - ne samo materialno, ampak celostno. Da najde svoje mesto v skupnosti.
To je neke vrste dopolnitev drugim oblikam organiziranega druženja, ki je organizirano po državi preko tako za mladino, kot starejše in večgeneracijsko, ter med drugim pomaga posameznika približati trgu dela.
In če si dovolim, z mislimi skreniti v nepričakovano smer: Kaj ima skupnega 300-letna Domžalska tradicija izdelovanja slamnikov, s socialno aktivacijo?
Tradicionalni Domžalski slamniki.
S krožno zgodbo, ki smo jo v letu 2020 ustvarili skupaj s Kmetijskim inštitutom Slovenije, Slamnikarskim muzejem, Povezovalnico na Gornjem trgu v Ljubljani, podjetjem Jazon, zavodom Vinetum in inštitutom Geri, smo prispevali k obuditvi obrti, ki je včasih ne samo krajšala zimske večere po velikem območju okoli Domžal, ampak dajala kruh mnogim družinam. Bila je samostojna gospodarska veja.
Ob zavedanju, da so naravni materiali tisti, ki so osnova za biogospodarstvo in to prihodnost za našo zeleno Slovenijo smo naredili Krožno zgodbo in s tem programu socialna aktivacije dali pomembno razvojno vlogo v skupnosti.
V televizijski studijo smo prinesli tudi Domžalske slamnike, ki jih prodajamo tudi v trgovini Dobro z dobrim, v naši Povezovalnici na Gornjem trgu 4 v Ljubljani in v Slamnikarskem muzeju v Domžalah.
Še naprej bomo iskali priložnosti za krožne zgodbe. Za zgodbe, ki omogočajo spremembe po meri človeka, ki povezujejo skupnosti in vodijo v inovativne ter okolju in družbi prijazne izdelke.
Kot na primeru Domžalski slamnikov:
Od njive … do glave.
Lenka Puh,